Gradbeništvo je ena najbolj potratnih panog in ustvarja velike količine odpadkov. Zato krožne strategije – trajnost, vzdrževanost in načrtovanje za prilagodljivost – ponujajo velike priložnosti za izboljšave. Na splošno je treba stavbe obravnavati kot »materialne banke«, ki ohranjajo vire za prihodnjo rabo. Ta članek raziskuje vidike, ki omogočajo upočasnjevanje tokov neobnovljivih materialov in virov.
Trajnost ni povezana le s tem, kako dolgo materiali in elementi stavbe zdržijo; nanaša se na sposobnost stavbe, da ohranja svojo funkcionalnost skozi čas. Vključuje načrtovanje stavb, ki lahko ostanejo funkcionalne in relevantne dlje časa, s čimer se zmanjša potreba po zamenjavah in nastajanje odpadkov. Očitno je, da podaljševanje življenjske dobe stavbe bistveno zmanjša njen ogljični odtis. »Uporabna doba« ali »nominalna življenjska doba«, omenjena v zakonodaji, ne odraža resnične trajnosti, saj stavbe to obdobje pogosto močno presegajo; to je v večini držav 50 let. Povečevanje trajnosti vključuje »načrtovanje ob upoštevanju zastaranja« in predvidevanje degradacije, ki se bo zgodila med celotnim življenjskim ciklom stavbe.
Zastaranje stavb je posledica različnih vplivov, npr.:
- fizični dejavniki: struktura stavbe, materiali ali sistemi se s časom degradirajo zaradi obrabe, vplivov okolja, kot so vlaga, veter, temperaturna nihanja ali sončno sevanje, pa tudi zaradi slabih izbir materialov, napak pri načrtovanju, nezadostnega vzdrževanja, preobremenitev ali nepravilne uporabe;
- ekonomski dejavniki: donosnost in ekonomska vrednost predvsem odvisni od dolgoročnih stroškov obratovanja in vzdrževanja ali tržne vrednosti;
- funkcionalni dejavniki: zmožnost stavbe, da izpolnjuje svoj prvotni namen ali se sčasoma prilagaja novim funkcijam;
- tehnološki napredek: kadar je stavba fizično še vedno »v dobrem stanju«, vendar ni prilagojena tehnološkim izboljšavam, kot so dvigala, telekomunikacije in avtomatizacija doma, se ne more kosati s stavbami, ki te tehnologije že vključujejo;
- družbeni trendi: spreminjajoče se potrebe, želje in vrednote družbe (npr. staranje prebivalstva, zaradi katerega vrtec postane nepotreben, ali spremembe v družinskih strukturah iz večgeneracijskih v manjše družine).
Izboljšanje vzdrževanosti in prilagodljivosti sta eni od strategij za odložitev zastaranja.
Vzdrževanost stavbe se nanaša na zasnovo, ki omogoča enostavno in stroškovno učinkovito vzdrževanje. Ta pristop že v fazi načrtovanja prepoznava morebitne poškodbe, okvare ali težave, ki bi lahko nastale na posameznih gradbenih elementih in bi zahtevale korektivne posege. Prav tako vključuje redne preglede, popravila in zamenjave elementov. Uporabniki morajo biti obveščeni o preventivnih vzdrževalnih opravilih, ki jih je treba izvajati.
Načrtovanje za prilagodljivost vključuje način načrtovanja, ki predvideva prihodnje potrebe, ki izhajajo iz demografskih in življenjskih sprememb, podnebnih sprememb ter ekonomskih ali kulturnih premikov. Indikator 2.3 sistema Level(s) opredeljuje, kako naj bodo cilji prilagodljivosti doseženi v določenih vidikih, npr.:
- Prilagodljiva zasnova tlorisa: na primer z uporabo stebrne konstrukcije namesto nosilnih sten in z večjimi razmiki med stebri.
- Enostavnejše spreminjanje instalacij: z dostopnimi inštalacijskimi jaški ter višjimi stropi, kar omogoča fleksibilnost pri speljevanju instalacij.
- Različna stopnja avtonomije posameznih delov stavbe: kar omogoča, da lahko del stavbe deluje samostojno, npr. kot delovni prostor ali ločen najemni del z zadostno avtonomijo.
Standard ISO 20887 – Design for Deconstruction and Adaptability – je nov mednarodni standard, ki industriji pomaga pri uvedbi te strategije s tremi temeljnimi pristopi:
- Vsestranskost pomeni sposobnost hitre prilagoditve različnim namenom, ki se lahko izmenjujejo, pri čemer so potrebne minimalne, reverzibilne spremembe. Vsestranski prostori povečajo intenzivnost uporabe, kar lahko zmanjša potrebo po skupni površini stavbe. Primeri vključujejo premične stene ali pohištvo, npr. telovadnica, ki se redno preureja v prireditveni prostor.
- Transformativnost vključuje bolj temeljite transformacije, s katerimi se stavba prilagodi pomembnim spremembam v potrebah uporabnikov, vendar z le manjšimi, nestrukturnimi posegi. Primeri so poslovne stavbe, ki jih je mogoče zlahka preurediti v stanovanjske prostore, ali prilagoditve domov zaradi izboljšanja dostopnosti.
- Design z razširjeno zasnovo se nanaša na sposobnost zasnove, da omogoča sorazmerno enostavne vertikalne ali horizontalne prizidave k prvotni stavbi, npr. z zgodnjim povečanjem nosilne kapacitete konstrukcije, da ustvarimo rezervno obtežbo za dodatne etaže.
TOP CLeveR (Training and Outreach Programmes for a Circular and Level(s) based Revolution) is a LIFE project aimed at equipping construction professionals and workers with the skills needed to address life cycle carbon challenges and the circular approach throughout a building’s life cycle. TOP CLeveR also supports the implementation of the Level(s) Framework by all actors in the value chain. Read more about the project here. Follow the project on LinkedIn.
The project has received funding from the European Union’s LIFE22-CET program under Grant Agreement No 101121073. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or CINEA. Neither the European Union nor the granting authority can be held responsible for them.