Delo, Sobotna priloga 19.2. 2021
Poraz uradne medicine
Julija lani je Nature, ena od dveh najuglednejših znanstvenih revij na svetu, zabila klin v uradno razlago WHO, da se koronavirus širi med ljudmi s kapljičnim prenosom. Zapisala je, da je v slabo prezračenem prostoru možen tudi prenos z aerosolom. Druga od teh dveh revij, Science, je šestnajstega oktobra lani že odločno zatrdila, da »obstaja ogromno dokazov, da je aerogeni prenos glavni način prenosa koronavirusa«. Temu stališču se je drugega februarja letos pridružila tudi Nature z uvodnikom, ki predstavlja dokončen poraz uradne teorije: »Leto dni po pandemiji so dokazi zdaj jasni. Koronavirus SARS-CoV-2 se prenaša pretežno po zraku – preko ljudi, ki govorijo in izdihujejo velike kapljice in majhne delce, imenovane aerosoli. Zdi se, da je okužba z virusom preko površin – čeprav verjetna – redka.« In naprej: »Ljudje in organizacije še naprej dajejo prednost dragim dezinfekcijskim prizadevanjem, ko bi lahko namenili več sredstev za poudarjanje pomena mask in proučevanje ukrepov za izboljšanje prezračevanja.«
Poziv je prišel prepozno, saj še eno leto po začetku epidemije Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) in agencije za javno zdravje drugih držav razlagajo okužbo s koronavirusom kot kapljični prenos, to je kot okužbo z večjimi kapljicami sline ali sluzi, ki med govorjenjem, kašljanjem ali kihanjem priletijo kot projektili iz ust ali nosu okužene osebe neposredno na sluznico ust, nosu ali oči druge osebe. Take kapljice zaradi svoje teže že po nekaj sekundah pristanejo na katerikoli podlagi manj kot dva metra od izvora, zato se mora okužba zgoditi hitro ali pa se sploh ne zgodi. Na tej razlagi temeljijo smernice za preprečevanje okužbe: ohranjanje dvometrske oddaljenosti do druge osebe, nošnja maske znotraj te razdalje in čiščenje površin. Razlaga zanemarja dejstvo, da človek ne izloča samo večjih kapljic, temveč kapljice najrazličnejših premerov od pol do 100 mikronov, pri čemer manjše in lažje kapljice po več minut ali ur lebdijo v zraku kot aerosol in se lahko razširijo po vsem zaprtem prostoru. Aerogena teorija prenosa koronavirusa temelji na vdihavanju kužnega arosola. Velikostna meja med večjimi kapljicami in aerosolom je postavljena pri 5 mikronih. Ob enem samem kašljaju nastane od sto do več tisoč aerosolnih kapljic, ob kihljaju pa nekaj milijonov. Aerosol nastaja tudi ob normalnem dihanju, še več ob globokem dihanju, govorjenju ali petju. Pri tipični pogovorni razdalji enega metra je izpostavljenost aerosolu približno 2000-krat večja od izpostavljenosti večjim kapljicam. V taki bližini lahko kapljice vseh velikosti trčijo ob obrazne sluznice (kar ustreza opisu kapljičnega prenosa), vse pa tudi lahko vdahnemo (aerogeni prenos), pri čemer tiste najdrobnejše prodrejo najgloblje v naš dihalni sistem. Na večji oddaljenosti od okužene osebe naleti zdrava oseba samo še na kužen aerosol, seveda v bistveno manjši koncentraciji kot tik ob bolniku, ampak v zraku vztraja ure dolgo in njegova koncentracija se s časom bivanja okuženca v prostoru povečuje. Zdrav razum govori, da k okužbi v notranjem prostoru bistveno bolj prispeva aerosol kot večje kapljice, in ker se velika večina okužb odigra v notranjih prostorih, bi moral biti aerogeni prenos okužbe že od začetka epidemije glavni osumljenec. Če bi to razlago agencije za javno zdravje sprejele, bi morale biti smernice za preprečevanje okužbe precej drugačne: maske bi morale vsebovati gostejši filter, ki zadrži tudi aerosol (na primer maske FFP2); priporočeni razmik med ljudmi se ne bi končal pri dveh metrih, temveč bi moral biti v notranjem prostoru najmanj tolikšen, po možnosti pa še večji; prostore, v katere vstopa ali se v njih nahaja več ljudi iz različnih »mehurčkov«, bi bilo potrebno vsako uro zračiti deset minut (ali večkrat na uro po pet minut) ali uporabljati ustrezne naprave za prezračevanje ali filtracijo zraka; v takih prostorih bi morali ljudje nositi masko ves čas; smiselna bi bila tudi kontrola prezračenosti z merilci CO2. Na prostem, kjer se izdihani aerosol zaradi vetra takoj razblini, so lahko smernice mnogo blažje: izogibanje približevanju na manj kot dva metra in maska samo v primeru, če pri stiku ni mogoče vzdrževati razdalje dveh metrov. Navodilo v enem stavku za vsakega posameznika in za vse okoliščine se glasi: izogibajte se vdihavanju zraka, ki ga je izdihala druga oseba.
Delitev na kapljični prenos in aerogeni prenos je pravzaprav nesmiselna, saj je kapljični prenos samo robni pojav aerogenega prenosa. Vendar se skozi stoletno zgodovino razprav o prenosu nalezljivih bolezni po zraku ohranja razlikovanje med tema načinoma širjenja. Skoraj brez izjeme se je za vsako od takih bolezni na začetku trdilo, da se prenaša kapljično. Za tuberkulozo je šele po več kot pol stoletja polemik obveljalo, da se prenaša aerogeno. Pri ošpicah in noricah, ki se prenašajo aerogeno, preberemo v strokovni literaturi, da se prenašajo tudi kapljično, podobno velja za gripo in starejše vrste koronavirusov. To seveda ni narobe: kar se prenaša z drobnimi kapljicami aerosola, se seveda tudi z večjimi kapljicami. Problem nastane, ko nekdo trdi obratno, da se bolezen širi z večjimi kapljicami, ne pa tudi z aerosolom. Natanko to trdi uradna medicina za novi koronavirus.
Vztrajanje kljub porazu
WHO in CDC še danes odrivata možnost aerogenega prenosa in to kljub temu, da v literaturi ni najti nobenega dokaza, ki bi podpiral kapljični prenos, pač pa se kopičijo eksperimentalni, epidemiološki in klinični dokazi v prid aerogenega prenosa. O teh dokazih sem na straneh Sobotne priloge že pisal (Teorija vsega, 23, januar 2021). Naj omenim le nekatere: prenos okužbe med dvema kletkama, ki sta povezani z zvito cevjo; številni primeri okužb v notranjih prostorih na razdalje, večje od desetih metrov, širjenje okužbe med nadstropji v Trubarjevem domu starejših občanov v Loki pri Zidanem Mostu (106 oskrbovancev in 35 zaposlenih) po prezračevalnem sistemu itd. Tudi zdravniki v ljubljanskem kliničnem centru so poročali, da večine bolnišničnih okužb ne morejo razložiti drugače kot z aerogenim prenosom. Ključni vlogi aerosola pritrjujejo podatki, da do velike večine okužb pride v zaprtih prostorih in da se v delih sveta, kjer ljudje živijo domala na prostem, epidemija ni zelo razmahnila. Dober pregled bo bralec našel na spletu (J.Morgenstern: COVID-19 is spread by aerosols. First 10EM, 2. december, 2020).
239 znanstvenikov z vsega sveta je že julija lani pozvalo WHO, naj vzame resno v obzir možnost, da se virus prenaša po zraku. Podobne pozive so v člankih in pismih zdravstvenim in političnim oblastem objavljale tudi druge skupine in posamezni strokovnjaki iz različnih držav.
WHO je v drugi polovici lanskega leta ublažila svoje stališče s tem, da je pričela omenjati aerogeno širjenje v posebnih okoliščinah, hkrati pa ponovila, da je mnogo verjetnejša kapljična infekcija. Isto stališče ima tudi CDC. Obe agenciji sta tudi nekoliko pogosteje začela omenjati zračenje. Podobno stališče ima tudi naš NIJZ. Uradna medicina v javnih nastopih šele v zadnjem času mlačno omenja prezračevanje.
Znanstveno nepošteno je, da WHO in CDC vztrajno ponavljata, da je prispevek aerogenega prenosa še potrebno raziskati, ob tem pa spregledujeta, da za »njuno« kapljično teorijo sploh ni nikaršnih dokazov, za aereogeno pa množica prepričljivih opazovanj in poskusov. Lidia Morawska, raziskovalka aerosolov in ena od podpisnic poziva 239 znanstvenikov, poudarja, kako pomemben bi bil preobrat na strokovnem vrhu: »Ko bo enkrat WHO izjavila, da gre za aerogeni prenos, bodo temu sledila vsa nacionalna telesa.« Januarja letos je skupina strokovnjakov s področij, ki zajemajo raziskave aerosolov, prezračevanje, inženirstvo, fiziko, virologijo in klinično medicino, v Journal of Hospital
Infection pozvala k soglasju o aerogenem prenosu, saj bodo sicer izpostavljeni tveganju novi in novi ljudje, ker se ne bodo uveljavili pravi preventivni ukrepi (https://doi.org/10.1016/j.jhin).
Zdravorazumsko je težko poiskati razlago za zadržanost uradne znanosti do aerogenega prenosa koronavirusa, čeprav njeno oklevanje ni neobičajno. WHO je bila na začetku epidemije zadržana tudi do mask in jih je začela priporočati šele junija lani, ko so v mnogih državah že postale obvezne. Ali se iz primera tuberkuloze in drugih aerogenih infekcij ni ničesar naučila? Ali gre za prestižno prerivanje posameznikov v vrhu strokovne hierarhije, kar je prav tako neredek pojav v znanosti? Ali pa z daljšanjem časa, ko ne pride do priznanja zmote, narašča strah pred odgovornostjo, ki jo bodo terjali oškodovanci in sorodniki žrtev zaradi nezadostnih ukrepov?
Nekatere vlade so se odločile, da bodo krenile naprej same. Že maja lani je nemško ministrstvo za zdravje sporočilo, da študije kažejo, da se koronavirus lahko prenaša tudi z aerosolom in da je zato potrebno prostore, v katerih se zadržuje več ljudi, redno zračiti. Jeseni so izdali natančna navodila za zračenje: razrede je na primer potrebno zračiti vsakih 20 minut za pet minut. Vložili bodo pol milijarde evrov v obnovo ali izgradnjo učinkovitega prezračevalnega sistema v javnih zgradbah. Nošnja FFP2 mask je v Avstriji in Nemčiji postala obvezna v nekaterih javnih prostorih.
Drugod ostaja vse po starem. Obsežna februarska navodila ob odpiranju ameriških šol omenjajo zračenje v kratkem odstavku: priporočajo odpiranje oken in vrat, vendar le v primeru, da to ne predstavlja varnostnega ali zdravstvenega tveganja. Ob tem je ta teden New York Times objavil fotografijo staršev, ki pred šolo demonstrirajo z napisi: »Cepite in zračite«, ter izjavo strokovnjaka za aerosole: »Čas je, da se prenehamo izmikati dejstvu, da se virus prenaša predvsem po zraku.«
V Sloveniji nič drugače
Navodila NIJZ in zdravstvene oblasti ves čas sledijo stališčem WHO. Redki posamezniki so tudi v Sloveniji zelo zgodaj opozarjali, da nas virus ogroža iz zraka. Mitja Vilar, inovator in izumitelj, mož, ki je zaslužen za uvedbo reševalcev na motorju in ki zaman priporoča gasilca na motorju ter bliskavico za boljšo vidnost lokomotiv, je že 17. marca lani naslovil na Ministrstvo za zdravje in NIJZ, nekoliko kasneje pa na vse pomembne naslove v državi, predlog za odvajanje okuženega zraka iz notranjih prostorov, zlasti v bolnišnicah, šolah in domovih starejših občanov. Zamislil si je odzračevanje v obliki nape nad bolnikovo posteljo (ali nad šolskimi klopmi), ki s pomočjo ventilatorja odvaja okuženi zrak skozi odprtino v okenski šipi. Vilar, ki se samopredeljuje za vaškega posebneža, se ni ukvarjal s teorijami prenosa, temveč se je odzval na priporočilo, da je potrebno nositi maske: namesto da se pred okuženim zrakom ščitimo z masko, bi bilo bolje, da tak zrak odvajamo in nadomeščamo s svežim. Z izjemo varuha človekovih pravic, ki ga je birokratsko preusmeril na drugo ustanovo, ni prejel nobenega odgovora. Lahko pa je novembra v slovenskem časniku prebral, da so povsem enak sistem pričeli starši samoiniciativno nameščati v učilnice nekaterih šol na Bavarskem, v letošnjem januarju pa je to lahko videl tudi na nacionalni televiziji in poslušal intervju z nemškim »inovatorjem«. Na Vilarjev predlog se je na svojem blogu konec oktobra odzval ustavni pravnik Andraž Teršek: »Apeliram na javno oblast, predstavnike različnih strok, zdravniško skupnost … , da se vendarle opredelijo do teh predlogov…. Prezračevanje in čiščenje zraka verjetno ne more škoditi, je res, je takšno razmišljanje laika pravilno? Lahko pa dejansko rešuje življenja, drži?« Tudi on je odposlal več pisem in tudi njemu je odgovoril samo urad varuha človekovih pravic, da opravljajo poizvedbe in ga bodo po dokončni proučitvi zadeve seznanili s svojim stališčem.
Sam nekaj časa sploh nisem doumel, da uradna stroka razlikuje med kapljičnim in aerogenim prenosom. V pogovoru za Zarjo Jano, objavljenem 2. junija 2020. sem rekel: »Okužba preko stika s kontaminiranimi površinami sicer ni povsem izključena, vendar mnogo manj verjetna kot okužba preko daljšega vdihavanja okuženega zraka. Izkazalo se je, da je virus najnevarnejši v zaprtih in slabo zračenih prostorih, kjer se druži več ljudi in med njimi lebdijo virusi. To je tipičen opis za domove starejših občanov.« Ob tragediji v Trubarjevem domu sem 28. novembra na tri ministrstva naslovil pismo, v katerem sem jih opozoril na podcenjevanje vloge aerosola v zaprtih prostorih in med drugim zapisal: »Dosedanji ukrepi ne zadostujejo, njihovo zaostrovanje ne bo ničesar spremenilo. … To zahteva, da ukrepe na novo premislimo. Glavni dodani ukrep bi moral postati učinkovito zračenje prostorov, kjer se zbira več ljudi, v domovih za starejše občane pa tudi večji fizični razmik med zdravimi in obolelimi – tudi s preselitvijo v različne stavbe.« V spremnem pismu sem se zavzel, da bi testirali rešitev, ki jo uvajajo na Bavarskem in ki jo priporoča Mitja Vilar. Odgovorili so mi samo z Ministrstva za zdravje, kjer so me podučili, da smernice o prezračevanju že obstajajo, da so na voljo na spletnih straneh NIJZ in da jih morajo odgovorne osebe v zdravstvenih zavodih, socialno varstvenih zavodih in vzgojno-izobraževalnih zavodih udejanjati v vsakdanji praksi. Glede Vilarjevega predloga so me napotili na inženirsko zbornico. V daljšem odgovoru MZ sem napisal: »Vlada ima vsak dan na razpolago celoten medijski aparat; dejstvo je, da je priporočila o zračenju zanemarjala, saj bi jih sicer morala redno naštevati med ostalimi ukrepi. …Vaš odgovor sem razumel kot odklonitev, da bi mojim predlogom posvetili primerno pozornost.« Ostalo mi je samo to, da sem v svojih člankih in kolumnah opozarjal na potrebo po prezračevanju in prehodu na maske FFP2. Pred novoletnimi prazniki sem ob velikem razumevanju Dnevnika, Večera in Nedeljskega dnevnika dosegel, da so celostranska priporočila, kako preživeti praznike, izšla v več kot stotisoč izvodih. V njih je bila posebna pozornost namenjena prezračevanju in uporabi »gostejših« mask. Vlada je na svojih tiskovnih konferencah od januarja naprej med navodili začela dodajati besedici »… in prezračevanje«, to pa je tudi vse.
Zmota, spregled, malomarnost, kazenska odgovornost
Uvodnik iz Nature, ki ga omenjam na začetku, akademsko vljudno, vendar odločno ošvrkne WHO in CDC: »Zdaj, ko soglašamo, da se virus prenaša po zraku, tako v velikih kot majhnih kapljicah, bi se morala prizadevanja za preprečevanje širjenja osredotočiti na izboljšanje prezračevanja ali nameščanje strogo testiranih čistilcev zraka. Ljudi moramo opozarjati, naj nosijo maske in se držijo varne razdalje. Istočasno morajo agencije, kot sta WHO in CDC, posodobiti svoje smernice na podlagi trenutnega znanja. Raziskave virusa COVID-19 se hitro množijo, zato so agencije za javno zdravje dolžne predstaviti jasne in posodobljene informacije o tem, kaj ljudje potrebujejo za zaščito sebe in drugih.«
Uvodnik bi bil lahko bistveno bolj neprizanesljiv. Lahko bi zapisal, da znanost, ki zanemarja dokaze oziroma izbira tiste, ki ji ustrezajo, ni dobra znanost. Lahko bi zapisal, da bi WHO morala že davno, pred več kot pol leta posodobiti navodila za preprečevanje okužbe. Lahko bi zapisal, da bi po vsem svetu s takimi navodili lahko preprečili milijone okužb in stotisoče smrti – še zlasti v domovih za starejše občane in v bolnišnicah. Kakorkoli, jasnost sporočila ugledne znanstvene revije nam omogoča, da med vrsticami lahko sami ugledamo škandal medicinske znanosti stoletja: zaradi zavračanja objektivnih podatkov in pozivov s strani drugih znanosti ter nezadostnih navodil so bili med epidemijo izpostavljeni nepotrebnemu tveganju milijoni ljudi. Posledice, izražene s trpljenjem, smrtmi ter socialnimi in ekonomskimi posledicami so primerljive z vojno na velikanskem območju. Kar se je zgodilo, ne moremo imenovati napaka ali spregled; resna in utemeljena opozorila so bila ves čas v obtoku. Kako bi to lahko imenovali v jeziku kazenskega zakonika? Najbližja opredelitev se mi zdi povzročitev množične smrti in velikanske škode iz malomarnosti.
Seveda WHO in nacionalne uradne stroke in oblasti take oznake ne bodo sprejele. Že vidim njihove izjave, da so ves čas zagovarjali oba načina prenosa – kapljičnega in aerogenega, in da njihova navodila zadoščajo za obrambo pred obema načinoma okužbe. Ni res. Če bi bilo to res, bi morali v Sloveniji pozornost posvečati boljšim maskam vsaj v bolnišnicah in domovih starejših občanov. Če bi bilo res, bi morali vse lansko leto, zlasti pa med poletnim predahom, reševati probleme prezračevanja zgradb, med katerimi je vsaj ena tretjina iz različnih vzrokov slabo prezračena in jih strokovnjaki imenujejo bolne zgradbe. Če bi bilo to res, ne bi v tesnih prostorih domov starejših občanov zadrževali bolne ob zdravih oskrbovancih. Če bi bilo to res, bi morali ljudi zasipati z natančnimi navodili, kako prezračevati zaprte prostore. Če bi bilo to res, bi jih morala vsaj tragedija v Trubarjevem domu opozoriti, da razmeščanje bolnih in zdravih po conah in nadstropjih ne zadošča. Če bi bilo to res, ne bi trdili, da se zaposlena oseba v bolnišnici ne more okužiti, če pravilno uporablja zaščitno opremo.
Ali bo kdo odgovarjal, ko (če) bo sprejeta trditev, da bi drugačna navodila rešila stotisoče oskrbovancev domov za stare po vsem svetu in tisoč v Sloveniji? V New Yorku že tožijo guvernerja Andrewa Cuoma, ker je odredil vračanje bolnih stanovalcev iz bolnišnic nazaj v domove za stare. Tudi v nekaterih drugih državah se pričenjajo sodni postopki. Najbrž ne bodo uspešni za tožnike. Sodno dokazana odgovornost za množično umiranje zaradi malomarnosti bi imela velikanske družbene posledice, zato bo ostala pod preprogo z opombo, da razvoj znanosti spremljajo tudi zmote, iz katerih se vsakokrat naučimo tudi kaj dobrega. Res je: še je čas, da kaj spremenimo in se bolje pripravimo na morebitni tretji val. Bojim pa se, da bo dober odziv na cepljenje v kali zatrl pobude, da bi morali nemudoma pričeti z vlaganji v boljše prezračevanje stavb. Dokler nas nepripravljene ne doleti naslednja epidemija.