Slovensko združenje za trajnostno gradnjo GBC Slovenija, je na Tehniškem dnevu OŠ Duplek, predstavilo svoja prizadevanja pri ozaveščanju otrok in mladih o trajnostni gradnji in trajnostnem življenju. Ob tej priložnosti smo se odločili predstaviti tri poklice: arhitekta-oblikovalca, tesarja ter industrijskega oblikovalca, na praktičnem primeru snovanja, izvedbe in poslikave »hotelčkov« za žuželke.
V učilnici so se zvrstili otroci od prvega do četrtega razreda. Z zanimanjem so poslušali zgodbo o Združenju za trajnostno gradnjo, njegovem projektu ozaveščanja o biološki raznolikosti in »hotelčkih« za žuželke, kot prikaza skrbi za vse predstavnike našega ekosistema, tudi tiste najmanjše. Predstavili smo jim zgodbo o travnikih in gozdovih, ki smo jih ljudje spremenili v mesta in s tem vzeli žuželkam prostor za bivanje. Vsaj simbolično želimo izgubo tega nadomestiti s pripravljenimi bivališči, kjer si žuželke najdejo svojo luknjico za bivanje.
Med predstavitvijo pomena biološke raznovrstnosti, se je razvila goreča razprava, saj so otroci začeli razmišljati zelo široko. Zanimalo jih je veliko stvari, recimo kako čebelica ali pikapolonica najde pravi hotelček, kako najde svojo luknjico, kako vemo, da ob čiščenju luknjic ne uničimo še kakega polnega gnezda, kaj če sovražne žuželke napadejo v »hotelčku« stanujoče čebelice pa tudi, če nismo podrli še enega drevesa iz gozda, da smo izdelali »hotelček za žuželke« … Skupaj smo ugotovili, da je v naravi ravnovesje, povezano s prehransko verigo, da plenilci poskrbijo za vrsto, ki se preveč namnoži in da moramo zato ljudje, ki skoraj nimamo naravnega sovražnika, ravnati z okoljem toliko bolj odgovorno sami od sebe. Ugotovili smo, da so bili za izdelavo čebelic uporabljeni kosi lesa, ki so bili premajhni za kaj drugega in so bili v bistvu odpadek, ki smo ga koristno uporabili. In tudi to, da je dobro, če so krilca »hotelčka« pisano pobarvana, kot panjske končnice, da jih bodo divje čebele samotarke lažje prepoznale.
Naloga, ki jo je dobila vsaka skupina učencev je bila zasnovati poslikavo krilc čebelic in potem zagovarjati idejo, iz katere je poslikava izvirala. Nastalo je toliko različnih risb, kot je bilo avtorjev, od pisanih rožic, ki bodo čebelicam najbolj poznane in privlačne, do čebelic, ki se zaletavajo v vetrobranska stekla, ker so omamljene od umazanega zraka, kot tudi risbe mnogoterih cest, ki prikazujejo, kako čebelice težko najdejo bivališča v grajenem okolju, modrega neba, po katerem letajo žuželke, razbitega stekla, ki prikazuje razbito prihodnost mnogih vrst žuželk, ki so na robu izumrtja in popolnoma abstraktnega prikaza komplementarnih barv, ki naj bi prikazovale smrt žuželk pa do mavrice, ki vodi žuželke v njihov novi dom. Nekatere poslikave so bile tudi zelo subjektivne, saj so otroci narisali tisto, kar imajo radi, srčke, “moderno” čebelico in celo rumene zvezde, ki prikazujejo nogometno moštvo.
Otroci so pokazali veliko zanimanja za problem ohranjanja biološke raznovrstnosti, takoj ko so razumeli pomen le-te, v veselje pa jim je bilo tudi snovanje poslikave hotelčkov – »čebelic«. Novim rodovom moramo le dovolj nazorno prikazati probleme sodobnega sveta in jih usmeriti proti iskanju rešitev, saj njihove misli še niso ograjene s preprekami tega sveta.
Galerija slik iz dogodka
|
